Govor Sama Hribarja Miliča, generalnega direktorja GZS

Spoštovani!

Dovolite, da preden pozovem k besedi predsednika Vlade, g. Boruta Pahorja in menedžerje, še sam poudarim nekaj značilnosti.

Pred kratkim so me kolegi z Eurochambra spravili v zagato z naslednjim vprašanjem: Slovenija je bila v zadnjem desetletju evropski tiger. Kaj se je zgodilo, oz. kako se je moglo zgoditi tako hitro, da vas je kriza tako močno vrgla s tečajev in da sedaj s tako nejevero zrete v prihodnost? Kaj je tisto, kar o vas še do pred kratkim nismo vedeli, oz. še vedno ne poznamo? Kje je »catch« vaše zgodbe o uspehu? In kje je jedro vašega trenutnega neuspeha?

Kaj bi jim vi odgovorili?

Slovenija je bila vse do razmaha svetovne finančne krize zgodba o uspehu. Ne? V zadnjem desetletju smo imeli visoko gospodarsko rast. Realna kupna moč delavskih plač se je povečala za četrtino, minimalna plača je bila zakonsko urejena in je vsa leta, tudi v obdobju nadpovprečne inflacije rasla hitreje od nje. Praktično vsega smo še leta 2007, tudi z delavsko plačo kupili bistveno več kot pred desetletjem – razen stanovanj, katerih  regulacija je bila posebna rak rana vseh dosedanjih vlad. Brezposelnosti praktično nismo imeli. Izvoz, 70% je šlo v EU, je bil enak dvema tretjinama BDP. Še lani smo izvozili 25 miliard € - si znate predstavljati, koliko denarja je to? Da smo zraven dosegli še enormne politične uspehe, predvsem članstvo v EU, NATO, uvedbo  Eura in tudi predsedovanje EU nam ni kar samo po  sebi padlo iz neba.  Je bilo res tako fino in popolno?

Gospodarstveniki smo vse desetletje opozarjali. In tudi v teh dneh, ko smo na naših spletnih straneh odprli forum, so številni gospodarstveniki opozorili. Na  birokratsko in prezapleteno zakonodajo in regulativo, ki je odganjala domače investitorje v tujino, tuje pa puščala hladne za mejami. Na pomanjkanje ambiciozne razvojne strategije, ki bi uresničevala lizbonske cilje, ne pa o njih le govorila. Na nizko inovativnost gospodarstva, ki je slonelo na delovno-intenzivnem, dodelavnem produktu. Na predrago in neracionalno državo, ki je preveč in prehitro zaposlovala in predrago, neracionalno trošila javni denar. Na enega najbolj rigidnih trgov dela, s poudarjeno zakonsko regulirano vlogo sindikatov, ki so blokirali dinamičen razvoj gospodarstva. Na prevelik vpliv vsakokratne politične oblasti na  kadrovanje in odločanje v  ključnih gospodarskih subjektih. Na počasnost in premajhno učinkovitost sodstva, ki je odločilno prispevalo k plačilni nedisciplini in netransparentnosti poslovanja.

Pa kljub temu smo dobro poslovali oz. dosegali visoke, kar zavidljive rezultate. Šele razmah finančne in gospodarske krize je razkril vse naše slabosti, če hočete, trhle temelje našega razvojnega modela:

• da smo izvozne rezultate dosegali predvsem zaradi nizke cene delovne sile;
• da smo na krilih svetovne konjunkture in poceni denarja, zahvaljujoč tudi našim političnim uspehom, poceni, zelo zlahka prihajali do tujih kreditov;
• da smo bili še vedno boljši od naših partnerjev na Balkanu in tam dosegali lepe dobičke

Ko pa je počilo na svetovnih finančnih trgih, se je ustavilo. Kreditov, ki so do tedaj poganjali razvoj, ni bilo od nikoder, oz. so postajali vse dražji in predragi. Domače povpraševanje ni moglo pokriti drastičnega izvoznega padca, pogoji na mednarodnem  polju pa se samo še zaostrujejo. In ena nesreča nikoli ne pride sama – ugled menedžerjev je začel naglo usihati, k temu so pripomogle tudi nekatere naše napake. Jalovost spopada s krizo je povzročila povečanje negotovosti velikega dela prebivalstva. Zgodila se je spontana reakcija, ki je preplašila sindikalna vodstva. Namesto iskanja  konsenza za izhod iz krize, sedaj sindikati zahtevajo enormno povečanje plač. Kdor misli, da gre le za povečanje minimalnih plač, je v veliki zmoti. Minimalna plača je prva domina plačne politike, vse plače se povečajo, ko se poveča minimalna plača. Tudi plače v javni upravi ter nenazadnje tudi plače državnega in političnega vodstva.

Kako naj v letu, ko bomo zabeležili skoraj 10% znižanje BDP, ko se gospodarstvo mrzlično bori, da sploh pride do tekočih finančnih sredstev, zvišujemo plače. Z argumenti, ki so statistično natančno povzemali, da za višje plače ustvarjamo prenizko dodano vrednost, nismo uspeli. Še manj, da so razlike med menedžerskimi plačami in delavskimi plačami med najmanjšimi v EU. In prav tako ne s podatkom, da gre za vse menedžerske plače  12% celotne mase plač. Če bi se menedžerji za celo leto odpovedali svojim plačam, bi bilo premalo za povišanje, kot ga sedaj zahtevajo sindikati.

Nikogar med nami ni, ki bi trdil, da je 460€ neto primerno in vzpodbudno plačilo za celomesečno delo. A opozarjamo na posledice, saj bi dvig bruto stroškov dela povzročil ugašanje delovnih mest in podjetij. In primerjamo naše obremenitve dela z npr. avstrijskimi, kjer ob  istem brutu, npr. 900 €, zaposleni dobi za 65€ višji neto prejemek. Mnenje, ki ga zastopamo, nikakor ni opravičilo za vsakršno plačno razlikovanje ali celo slepljenje, da v Sloveniji res nimamo posamičnih ekstremnih in nikakor opravičljivih razlik med delavskimi in direktorskimi plačami. Vendar pa posamični primeri ne morejo narekovati celotnih družbenih sprememb v smeri egalitarizma.  In prav tako ne bi smeli povzročiti, da bi se namesto s konkurenčnostjo in preživetjem gospodarstva spet ukvarjali le z distribucijo vse manj ustvarjenega.

Prepričan sem, da bodo moji kolegi danes opozorili s svojimi konkretnimi primeri na različne slabosti in predlagali še nove predloge. Čeprav smo že do sedaj pripravili številne predloge. Domnevam pa, da večina med nami ocenjuje, da smo že dovolj predlagali. Da je skrajni čas za dejanske spremembe. Lahko najdemo še tisoč krivcev, poimenskih, zamenjamo številne garniture vodstev v podjetjih in institucijah, ostaja nam problem zaupanja. Ne zaupajo si stranke v vladajoči koaliciji (kot tudi ne v opoziciji), ni zaupanja v institucije, banke, poslovne partnerje. Ni zaupanja med socialnimi partnerji in ni zaupanja v ljudi in med ljudmi, v dano besedo, pogodbo, v načrte, v pojasnila.

In nezaupanje raste ter postaja sestavni del odnosa med posameznimi skupinami, zaznamuje sleherni dialog, narekuje tudi programske politike najvidnejših medijev. Vrtimo se v začaranem krogu, konca ni videti. Zato ob sočasnem iskanju prave razvojne poti, tako na podjetniški kot nacionalni ravni, vsem nam predstoji ravno tako pomembna naloga – vzpostavitev ponovnega zaupanja v državi.

Zelo resno in odgovorno sem sprejel opozorilo v nagovoru predsednika države, g. Turka, da menedžerji nosimo svojo odgovornost tudi za družbeni razvoj, da moramo zagotoviti, da bo Slovenija prijetna in vzdržna za življenje tudi za socialno šibkejše in  depriviligirane. Ne moremo pa zagotoviti višjih plač, če ne bomo dobili učinkovitejših razvojnih politik in ne moremo računati na podporo zaposlenih, če uspehov ne bomo znali deliti z njimi.

Zato je sedanji čas več kot primeren za sprejem kratkega, jedrnatega in zavezujočega socialnega pakta – kjer bo vsaka stran nekaj dala za to, da bomo čez čas uspešnejši. V nasprotnem bomo, kot že rečeno vsi izgubili, državljani delovna mesta in varno prihodnost, lastniki svoje premoženje in kapital, država pa socialno vzdržnost in stabilnost. V taki državi pa najbrž nočemo živeti.