Na letošnjem spomladanskem Vrhu gospodarstva, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije, smo gospodarstveniki oblikovali 10 zahtev in 65 ukrepov, ki opredeljujejo ključna področja delovanja in potrebne aktivnosti za izhod iz krize. Težave z nedoseganjem ciljev in neuresničevanjem sprejetih nalog vse bolj jasno izpostavljajo, da ni več problem zgolj opredelitev ukrepov, ampak postaja problem predvsem zaupanje, ki predstavlja temelj njihovega učinkovitega uresničevanja. Zmanjšuje se zaupanje v družbi, politiki, med strankami in v koaliciji, v posameznih organih in inštitucijah, bankah, podjetjih. Zmanjšuje se zaupanje med socialnimi partnerji, zmanjšuje se zaupanja v managerje, v ljudi in med ljudmi, v dano besedo, pogodbo, v načrte in pojasnila.

Ocenjujemo, da je predlogov dovolj in je zdaj skrajni čas za dejanske spremembe. Gospodarske razmere so tiste, ki morajo biti v ospredju pozornosti. Zato je sedanji čas več kot primeren za sprejem kratkega, jedrnatega in zavezujočega socialnega pakta, kjer bodo vsi, od managerjev in lastnikov do delavcev, pa tudi javni sektor, vlada in druge inštitucije države, parlament, stranke in strokovne organizacije, res prispevali svoj delež k temu, da bomo čez čas uspešnejši. V nasprotnem primeru bomo vsi izgubili: državljani delovna mesta in varno prihodnost, lastniki svoje premoženje in kapital, država pa socialno vzdržnost in stabilnost.

Na letošnjem spomladanskem Vrhu gospodarstva smo gospodarstveniki oblikovali 10 zahtev in 65 ukrepov, ki opredeljujejo ključna področja delovanja in potrebne aktivnosti za izhod iz krize. Težave z nedoseganjem ciljev in neuresničevanjem sprejetih nalog vse bolj jasno izpostavljajo, da ni več problem zgolj opredelitev ukrepov, ampak postaja problem predvsem zaupanje, ki predstavlja temelj njihovega učinkovitega uresničevanja.

Vabimo vas, da sodelujete v anketi o učinkih protikriznih ukrepov.

Ljubljana, 3. december 2009 – Gospodarske razmere so zahtevne. Podjetja se ubadajo s številnimi težavami in iščejo rešitve za vprašanja svojega preživetja in razvoja. Vendar pa se vse bolj kaže, da ključni problem ni več zgolj opredelitev ukrepov za premostitev krize, temveč predvsem pomanjkanje zaupanja v družbi, politiki, med strankami in v koaliciji, v posameznih organih in inštitucijah, v bankah in podjetjih. Na današnjem Vrhu slovenskega gospodarstva s predsednikom RS, dr. Danilom Türkom, predsednikom Vlade RS, Borutom Pahorjem, nekaterimi ministri, poslanci Državnega zbora in člani Državnega sveta, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije, so gospodarstveniki razpravljali o načinih, kako izboljšati razmere in premostiti posledice krize. Izpostavili so, da je nujno ponovno vzpostaviti zaupanje v državi in okrepiti kakovosten socialni dialog.

Povabilu GZS na današnji, tokrat že četrti, Vrh slovenskega gospodarstva, se je odzvalo prek 500 uglednih gospodarstvenikov, ki so se na Vrhu sestali s predsednikom RS, dr. Danilom Türkom, predsednikom Vlade Borutom Pahorjem, številnimi ministri, poslanci Državnega zbora in člani Državnega sveta.

Predsednik GZS Zdenko Pavček je v svojem nagovoru dejal, da je bila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) med prvimi, ki je opozorila na prihajajočo krizo. »V tem trenutku je najbolj pomembno, da skupaj izdelamo strategijo za izhod iz krize, ki pomeni drugačno strateško usmeritev«. Izpostavil je, da bo GZS, ki zastopa interese vseh gospodarskih subjektov, delovala v smeri konstruktivnega dialoga ter v nadaljevanju pozval vse akterje k odločnemu in usklajenemu delovanju pri oblikovanju strategije za izhod iz krize. »Potreben je odločen pristop s pogledom v prihodnost in z največjo mero odgovornosti in zavedanja dolgoročnih posledic. Strategija naj bo odgovor na gospodarsko krizo ter pot k izhodu iz zaostrenih gospodarskih razmer. Ob zagotavljanju novih delovnih mest ter reševanju socialnih problemov naj nam bo vsem skupni cilj oživitev slovenskega gospodarstva! Le ta je gonilo razvoja in temelj države blaginje.«

Predsednik države, dr. Danilo Türk, se je strinjal, da je kriza razgalila slabosti in napake preteklosti. Poudaril je nujnost nove kulture dialoga ter višje stopnje medsebojnega zaupanja v družbi. Navedel je tri področja, za katere ocenjuje, da bi jih bilo treba obravnavati kot prednostna. Tako je omenil iskanje novih trgov in povečevanje izvoza kot eksistenčno nujnost gospodarstva. Nujen je učinkovit socialni dialog, ki ga je treba voditi kontinuirano, brez prekinitev. Pri tem je treba odločitve sprejemati brez odlašanja. Pri vprašanju minimalne plače je poudaril, da dvig minimalne plače nad prag revščine ni sporen, vendar je to možno le na način, ki ne bo obremenjeval gospodarstva. Kot tretje področje je navedel uspešno prestrukturiranje gospodarstva; okrepiti je treba instrumente za črpanje sredstev EU, izboljšati plačilno disciplino, izboljšati pobiranje davkov, povečati učinkovitost bank, učinkovito prenašati raziskovalno dejavnost v gospodarstvo. Določeni premiki v zavesti so bili narejeni, je dejal in poudaril, da »na tej točki rabimo čim boljše sodelovanje med Gospodarsko zbornico Slovenije in Vlado. Ta odnos je odnos sodelovanja; razvijati ga je treba naprej v smeri čim bolj partnerskega odnosa. Pri tem je treba čim bolj izkoristiti strokovnost, ki obstaja v GZS«. Po besedah dr. Türka sedanji časi zahtevajo resne korake in skupno delovanje.

Generalni direktor GZS, mag. Samo Hribar Milič, je poudaril, da je gospodarstvo že vrsto let opozarjalo na birokratsko in prezapleteno zakonodajo, na pomanjkanje ambiciozne razvojne strategije, na nizko inovativnost gospodarstva, na predrago in neracionalno državo, na enega najbolj rigidnih trgov dela, na počasnost in premajhno učinkovitost sodstva, ki je odločilno prispevalo k plačilni nedisciplini in netransparentnosti poslovanja. »Kako naj v letu, ko bomo zabeležili skoraj 10% znižanje BDP, ko se gospodarstvo mrzlično bori, da sploh pride do tekočih finančnih sredstev, zvišujemo plače. Nikogar med nami ni, ki bi trdil, da je 460€ neto primerno in vzpodbudno plačilo za celomesečno delo. A opozarjamo na posledice, saj bi dvig bruto stroškov dela povzročil ugašanje delovnih mest in podjetij«, je dejal. Po njegovem prepričanju je sedaj skrajni čas za dejanske spremembe in opozoril, da ostaja problem zaupanja. »Ne zaupajo si stranke, ni zaupanja v institucije, banke, poslovne partnerje. Ni zaupanja med socialnimi partnerji in ni zaupanja v ljudi in med ljudmi, v dano besedo, pogodbo, v načrte, v pojasnila. In nezaupanje raste ter postaja sestavni del odnosa med posameznimi skupinami, zaznamuje sleherni dialog, narekuje tudi programske politike najvidnejših medijev.« Ob sočasnem iskanju prave razvojne poti, tako na podjetniški kot nacionalni ravni, je zato nujno v državi vzpostavi ponovno zaupanje. Izrazil je prepričanje, da je sedanji čas več kot primeren za sprejem kratkega, jedrnatega in zavezujočega socialnega pakta, kjer bo vsaka stran nekaj dala za to, da bomo čez čas uspešnejši. »V nasprotnem primeru bomo vsi izgubili; državljani delovna mesta in varno prihodnost, lastniki svoje premoženje in kapital, država pa socialno vzdržnost in stabilnost. V taki državi najbrž nočemo živeti«, je še pripomnil Hribar Milič.

Predsednik Vlade Borut Pahor je izrazil mnenje, da lahko »z iskrenostjo delodajalcev, pripravljenostjo in posluhom sindikatov ter odgovornostjo vlade pridemo do trdnega mostu, ki nas bo vodil čez vse težave, s katerimi se soočamo«. Razlog za večji optimizem v tem trenutku ne vidi le v umirjanju krize, ampak tudi v preciznejši viziji Vlade, kako postati bolj konkurenčni, a tudi bolj solidarni. Po njegovem prepričanju se razmere v gospodarstvu sedaj izboljšujejo. »Obeti za prihodnje mesece kažejo, da se bo dosedanje postopno okrevanje nadaljevalo. Ob pametni politiki socialnega dialoga lahko v naslednjih letih pridemo do rasti v višini 2%.« Tudi upadanje zasebne potrošnje se naj bi ustavilo. Po drugi strani se kriza v gradbeništvu v tem trenutku še poglablja; tudi investicijska aktivnost, ki je bila v zadnjih letih pomemben dejavnik rasti, še ne kaže znakov okrevanja. Opozoril je na vse slabše razmere na trgu dela, ki se naj bi po njegovih besedah izboljšale šele z zamikom. Ključen pomen zato vidi v aktivni politiki zaposlovanja. Predsednik Pahor se je strinjal, da ukrepi za blažitev krize niso dovolj in so sedaj nujne resnejše strukturne reforme. Te se morajo osredotočiti na institucionalne prilagoditve, spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti ter povečevanje kompetitivnosti. Med drugim je omenil konsolidacijo javnih financ in reformo pokojninskega sistema. Udeležencem je povedal, da bodo do januarja v parlament poslali nov zakon o minimalni plači. Pri tem je poudaril, da mora biti dogovor tak, da ne bodo ogrožena delovna mesta. Izpostavil je nujnost kakovostnega socialnega dialoga ter izrazil prepričanje, da v naslednjem letu slovensko gospodarstvo okreva na zdravih temeljih.

V razpravi, ki je sledila, so gospodarstveniki jasno izpostavili, da kreditni krč še vedno traja in je Slovenija pri sprejemanju in izvajanju protikriznih ukrepov prepočasna. V sedanjem trenutku so zato nujne strukturne reforme. Izrazili so pričakovanje po takojšnji racionalizaciji javnega sektorja, predlog je bil 15% znižanje po številu zaposlenih in 10% po plačah. Premier Pahor je v odgovoru dejal, da bi število zaposlenih v javni upravi lahko zanesljivo zmanjšali, saj »država z dvema milijonoma prebivalcev ne potrebuje več kot 30.000 uradnikov.«

Nujna je razbremenitev gospodarstva ter uvedba fleksibilne delovnopravno zakonodajo. Spremembe je treba izvesti v davčni zakonodaji. Med drugim so udeleženci Vrha dejali, da je obremenitev dela med najvišjimi v Evropi.

Kritični so bili udeleženci tudi do jamstvene sheme, ki naj bi bila odlično zastavljena, a slabo realizirana. Gradbeništvo je bila identificirana kot ena izmed panog, kjer so posledice krize v tem trenutku katastrofalne. Izpostavljeno je bilo, da denarni tokovi ne tečejo in naročil ni, za kar je nujno treba najti rešitev. Izrazili so tudi željo sodelovati pri oblikovanju nove nacionalne strategije razvoja v naslednjem letu.

Sredstva je treba ciljno usmeriti v strateška razvojna področja, v visoko tehnološke projekte, ki bodo imeli najhitreje največje učinke. Za vzpostavitev objektivnih okvirov in možnosti za razvoj slovenskega gospodarstva v tehnološko uspešno in konkurenčno državo z dolgoročno perspektivo so udeleženci konkretno predlagali »bitko« za tehnološki razvoj, inovativnost in novo dodano vrednost. Tako je med drugim nujna izgradnja platforme potreb tehnološkega razvoja slovenskega gospodarstva, spodbujanje povezovanja med podjetji za doseganje kritične mase v tehnologiji in poslovanju na globalnem trgu ter spodbujanje povezovanja raziskovalcev v gospodarstvu in javni raziskovalni sferi. Hkrati je nujna »bitka« za debirokratizacijo državne uprave in vzpostavitev države kot proaktivnega partnerja v programih tehnološkega razvoja Slovenije. Žal je ravno to področje, kjer obstaja velik razkorak med željami in uveljavljeno prakso. Med drugim je bila predlagana takojšna uveljavitev bistveno poenostavljene metodologije za uveljavljanje zahtevkov za črpanje strukturnih sredstev.

Razmere naj bi bile po prepričanju gospodarstvenikov tudi v naslednjem letu še zelo težke. Tudi zaradi tega je nujen okrepljen socialni dialog med vsemi socialnimi partnerji.

***

Dokumenti z dogodka (govor predsednika GZS, govor generalnega direktorja GZS, fotografije …) so objavljeni na spletnem portalu Vrh slovenskega gospodarstva.

Več informacij: mag. Tajda Pelicon, Služba za strateško komuniciranje

Avtor: GZS

Pripeti dokumenti
Prezentacija generalnega direktorja GZS

STA, 3. december 2009
Večer, 4. december 2009, str. 1 in 2, avtor: Jure Stojan
Dnevnik, 4. december 2009, str. 1 in 22, avtor: Barbara Hren
Finance, 4. december 2009, str. 9, avtorja- Mateja Bertoncelj, Lojze Javornik
Primorske novice, 4. december 2009, str. 2, avtor- Jana Krebelj
Gorenjski glas, 8. december 2009, str. 17, avtor- Boštjan Bogataj

Avtor: GZS

Govor Zdenka Pavčka, predsednika GZS

Spoštovani

• • predsednik Republike Slovenije doktor Danilo Türk,
  • predsednik Vlade Republike Slovenije gospod Borut Pahor,
  • ministri in predstavniki vlade,
  • spoštovani gostje, kolegice in kolegi, ter predstavniki medijev,

lepo pozdravljeni na vrhu slovenskega gospodarstva!

Tokrat so se nam prvič skupaj pridružili najvišji predstavniki države – predsednik Republike Slovenije in predsednik Vlade Republike Slovenije z ministri, ki nam s svojo prisotnostjo izražajo interes za skupen dialog ob iskanju poti iz zaostrenih gospodarskih razmer.

Na Gospodarski zbornici Slovenije med prvimi zaznavamo utrip in spremembe v gospodarstvu. To nam omogoča, da predvsem vladi posredujemo realno oceno razmer s predlogi ukrepov.

Rad bi poudaril, da je bila zbornica med prvimi, ki je opozorila na prihajajočo krizo. V zvezi s tem smo pripravili številna gradiva in dokumente, ki smo jih zaokrožili v 10 zahtevah in 65 predlogih na 12 področjih ter jih posredovali tako vladi kot ostalim socialnim partnerjem.

Veseli nas odziv vlade in njena pripravljenost za sodelovanje. S predsednikom vlade in ministri smo izmenjali mnenja že na spomladanskem vrhu slovenskega gospodarstva in na šestih tematskih srečanjih.

Zagotovo pri takih strateških odločitvah prihaja do različnih pogledov, ki jih oboji razumemo kot priložnost za iskanje novih optimalnih ukrepov in prilagoditev.

Strinjam se z doktorjem Mencingerjem, da je v zdajšnjih razmerah težko reči, kaj bo propadlo in kaj ne. Nobeno podjetje ni varno, ne glede na velikost, dodano vrednost na zaposlenega ali tehnološko opremljenost.

Dejstvo je, da se je industrijska proizvodnja v zadnjem letu v vseh svetovnih gospodarstvih skrčila za dobro petino. In Slovenija se je znašla v najtežjem gospodarskem položaju od razpada Jugoslavije.

Bojim se, da gremo v obdobje ponovnega ponavljanja upada industrijske proizvodnje.

Vstopamo v novo obliko gospodarjenja. V tem trenutku je najbolj pomembno, da skupaj izdelamo strategijo za izhod iz krize. Strategija izhoda iz krize ni prazna beseda, pomeni drugačno strateško usmeritev.

Za slovensko gospodarstvo je v tem trenutku še vedno največja težava likvidnost. Banke ne nudijo zadostne podpore podjetjem. Finančni instrumenti, kot so faktoring in podobno ne delujejo, ročnost kreditov je neustrezna, enako velja tudi za zavarovanja za kredite. Likvidnostne težave slovenskega gospodarstva so resnejše, kot si marsikdo v tem trenutku lahko predstavlja.

Žal tudi jamstvena shema kljub naporom Vlade Republike Slovenije ni v celoti zaživela.

Črpanje strukturnih skladov je neučinkovito in nezadostno. Potrebno je učinkovito povezovanje razvojno-raziskovalnih institucij in gospodarstva za investicije v razvojne projekte.

Soočamo se z izzivi zaposlenosti – kako ohraniti zaposlenost ob padanju gospodarske aktivnosti. In hkrati zadovoljiti zahteve sindikatov po zvišanju minimalne plače. In ravno v tem dialogu moramo preseči željo po všečnosti in na osnovi realnih ocen dejanskega stanja, v socialnem dialogu s socialnimi partnerji ustrezno reagirati.

Zbornica, ki zastopa interese vseh gospodarskih subjektov, bo delovala v smeri konstruktivnega dialoga.

Na koncu želim pozvati vse akterje k odločnemu in usklajenemu delovanju pri oblikovanju strategije za izhod iz krize. Potreben je odločen pristop s pogledom v prihodnost in z največjo mero odgovornosti in zavedanja dolgoročnih posledic. Strategija naj bo odgovor na gospodarsko krizo ter pot k izhodu iz zaostrenih gospodarskih razmer. Ob zagotavljanju novih delovnih mest ter reševanju socialnih problemov pa naj nam bo vsem skupni cilj oživitev slovenskega gospodarstva! Le ta je gonilo razvoja in temelj države blaginje.

Avtor: Zdenko Pavček, predsednik GZS

Govor Sama Hribarja Miliča, generalnega direktorja GZS

Spoštovani!

Dovolite, da preden pozovem k besedi predsednika Vlade, g. Boruta Pahorja in menedžerje, še sam poudarim nekaj značilnosti.

Pred kratkim so me kolegi z Eurochambra spravili v zagato z naslednjim vprašanjem: Slovenija je bila v zadnjem desetletju evropski tiger. Kaj se je zgodilo, oz. kako se je moglo zgoditi tako hitro, da vas je kriza tako močno vrgla s tečajev in da sedaj s tako nejevero zrete v prihodnost? Kaj je tisto, kar o vas še do pred kratkim nismo vedeli, oz. še vedno ne poznamo? Kje je »catch« vaše zgodbe o uspehu? In kje je jedro vašega trenutnega neuspeha?

Kaj bi jim vi odgovorili?

Slovenija je bila vse do razmaha svetovne finančne krize zgodba o uspehu. Ne? V zadnjem desetletju smo imeli visoko gospodarsko rast. Realna kupna moč delavskih plač se je povečala za četrtino, minimalna plača je bila zakonsko urejena in je vsa leta, tudi v obdobju nadpovprečne inflacije rasla hitreje od nje. Praktično vsega smo še leta 2007, tudi z delavsko plačo kupili bistveno več kot pred desetletjem – razen stanovanj, katerih regulacija je bila posebna rak rana vseh dosedanjih vlad. Brezposelnosti praktično nismo imeli. Izvoz, 70% je šlo v EU, je bil enak dvema tretjinama BDP. Še lani smo izvozili 25 miliard € – si znate predstavljati, koliko denarja je to? Da smo zraven dosegli še enormne politične uspehe, predvsem članstvo v EU, NATO, uvedbo Eura in tudi predsedovanje EU nam ni kar samo po sebi padlo iz neba. Je bilo res tako fino in popolno?

Gospodarstveniki smo vse desetletje opozarjali. In tudi v teh dneh, ko smo na naših spletnih straneh odprli forum, so številni gospodarstveniki opozorili. Na birokratsko in prezapleteno zakonodajo in regulativo, ki je odganjala domače investitorje v tujino, tuje pa puščala hladne za mejami. Na pomanjkanje ambiciozne razvojne strategije, ki bi uresničevala lizbonske cilje, ne pa o njih le govorila. Na nizko inovativnost gospodarstva, ki je slonelo na delovno-intenzivnem, dodelavnem produktu. Na predrago in neracionalno državo, ki je preveč in prehitro zaposlovala in predrago, neracionalno trošila javni denar. Na enega najbolj rigidnih trgov dela, s poudarjeno zakonsko regulirano vlogo sindikatov, ki so blokirali dinamičen razvoj gospodarstva. Na prevelik vpliv vsakokratne politične oblasti na kadrovanje in odločanje v ključnih gospodarskih subjektih. Na počasnost in premajhno učinkovitost sodstva, ki je odločilno prispevalo k plačilni nedisciplini in netransparentnosti poslovanja.

Pa kljub temu smo dobro poslovali oz. dosegali visoke, kar zavidljive rezultate. Šele razmah finančne in gospodarske krize je razkril vse naše slabosti, če hočete, trhle temelje našega razvojnega modela:

• da smo izvozne rezultate dosegali predvsem zaradi nizke cene delovne sile;
• da smo na krilih svetovne konjunkture in poceni denarja, zahvaljujoč tudi našim političnim uspehom, poceni, zelo zlahka prihajali do tujih kreditov;
• da smo bili še vedno boljši od naših partnerjev na Balkanu in tam dosegali lepe dobičke

Ko pa je počilo na svetovnih finančnih trgih, se je ustavilo. Kreditov, ki so do tedaj poganjali razvoj, ni bilo od nikoder, oz. so postajali vse dražji in predragi. Domače povpraševanje ni moglo pokriti drastičnega izvoznega padca, pogoji na mednarodnem polju pa se samo še zaostrujejo. In ena nesreča nikoli ne pride sama – ugled menedžerjev je začel naglo usihati, k temu so pripomogle tudi nekatere naše napake. Jalovost spopada s krizo je povzročila povečanje negotovosti velikega dela prebivalstva. Zgodila se je spontana reakcija, ki je preplašila sindikalna vodstva. Namesto iskanja konsenza za izhod iz krize, sedaj sindikati zahtevajo enormno povečanje plač. Kdor misli, da gre le za povečanje minimalnih plač, je v veliki zmoti. Minimalna plača je prva domina plačne politike, vse plače se povečajo, ko se poveča minimalna plača. Tudi plače v javni upravi ter nenazadnje tudi plače državnega in političnega vodstva.

Kako naj v letu, ko bomo zabeležili skoraj 10% znižanje BDP, ko se gospodarstvo mrzlično bori, da sploh pride do tekočih finančnih sredstev, zvišujemo plače. Z argumenti, ki so statistično natančno povzemali, da za višje plače ustvarjamo prenizko dodano vrednost, nismo uspeli. Še manj, da so razlike med menedžerskimi plačami in delavskimi plačami med najmanjšimi v EU. In prav tako ne s podatkom, da gre za vse menedžerske plače 12% celotne mase plač. Če bi se menedžerji za celo leto odpovedali svojim plačam, bi bilo premalo za povišanje, kot ga sedaj zahtevajo sindikati.

Nikogar med nami ni, ki bi trdil, da je 460€ neto primerno in vzpodbudno plačilo za celomesečno delo. A opozarjamo na posledice, saj bi dvig bruto stroškov dela povzročil ugašanje delovnih mest in podjetij. In primerjamo naše obremenitve dela z npr. avstrijskimi, kjer ob istem brutu, npr. 900 €, zaposleni dobi za 65€ višji neto prejemek. Mnenje, ki ga zastopamo, nikakor ni opravičilo za vsakršno plačno razlikovanje ali celo slepljenje, da v Sloveniji res nimamo posamičnih ekstremnih in nikakor opravičljivih razlik med delavskimi in direktorskimi plačami. Vendar pa posamični primeri ne morejo narekovati celotnih družbenih sprememb v smeri egalitarizma. In prav tako ne bi smeli povzročiti, da bi se namesto s konkurenčnostjo in preživetjem gospodarstva spet ukvarjali le z distribucijo vse manj ustvarjenega.

Prepričan sem, da bodo moji kolegi danes opozorili s svojimi konkretnimi primeri na različne slabosti in predlagali še nove predloge. Čeprav smo že do sedaj pripravili številne predloge. Domnevam pa, da večina med nami ocenjuje, da smo že dovolj predlagali. Da je skrajni čas za dejanske spremembe. Lahko najdemo še tisoč krivcev, poimenskih, zamenjamo številne garniture vodstev v podjetjih in institucijah, ostaja nam problem zaupanja. Ne zaupajo si stranke v vladajoči koaliciji (kot tudi ne v opoziciji), ni zaupanja v institucije, banke, poslovne partnerje. Ni zaupanja med socialnimi partnerji in ni zaupanja v ljudi in med ljudmi, v dano besedo, pogodbo, v načrte, v pojasnila.

In nezaupanje raste ter postaja sestavni del odnosa med posameznimi skupinami, zaznamuje sleherni dialog, narekuje tudi programske politike najvidnejših medijev. Vrtimo se v začaranem krogu, konca ni videti. Zato ob sočasnem iskanju prave razvojne poti, tako na podjetniški kot nacionalni ravni, vsem nam predstoji ravno tako pomembna naloga – vzpostavitev ponovnega zaupanja v državi.

Zelo resno in odgovorno sem sprejel opozorilo v nagovoru predsednika države, g. Turka, da menedžerji nosimo svojo odgovornost tudi za družbeni razvoj, da moramo zagotoviti, da bo Slovenija prijetna in vzdržna za življenje tudi za socialno šibkejše in depriviligirane. Ne moremo pa zagotoviti višjih plač, če ne bomo dobili učinkovitejših razvojnih politik in ne moremo računati na podporo zaposlenih, če uspehov ne bomo znali deliti z njimi.

Zato je sedanji čas več kot primeren za sprejem kratkega, jedrnatega in zavezujočega socialnega pakta – kjer bo vsaka stran nekaj dala za to, da bomo čez čas uspešnejši. V nasprotnem bomo, kot že rečeno vsi izgubili, državljani delovna mesta in varno prihodnost, lastniki svoje premoženje in kapital, država pa socialno vzdržnost in stabilnost. V taki državi pa najbrž nočemo živeti.

Avtor: mag. Samo Hribar Milič, generalni direktor GZS

Vojmir Urlep, predsednik uprave Lek d.d.

Spoštovani,

v zadnjih dneh so mediji poročali, da bo vodilna koalicijska stranka ponovno predlagala uvedbo dodatnih (višjih) dohodninskih stopenj. Naša družba sodi med tiste, ki dosegajo najvišjo stopnjo dodane vrednosti na zaposlenega v RS, in to predvsem zaradi visoke stopnje inovativnosti in znanja, ki je vloženo v razvoj in izdelavo naših izdelkov. S tem smo se uveljavili tudi znotraj skupine Sandoz in Novartis in dokazali, da se slovensko znanje in inovativnost lahko povsem enakovredno kosa z ostalimi deli skupine. Postali smo eden najpomembnejših razvojnih in proizvodnih centrov v Sandozu. Skoraj 40 % vseh zaposlenih ima višjo ali visoko izobrazbo, med njimi so številni z magisterijem in doktoratom znanosti. Pri pridobivanju novih razvojnih projektov nenehno tekmujemo z ostalimi razvojnimi centri v skupini. Tudi naša panoga se sooča z vse bolj zaostrenimi pogoji poslovanja, ki jih je svetovna finančna kriza še zaostrila. Obvladovanje in upravljanje stroškov poslovanja postaja vse pomembnejši dejavnik uspeha tudi v tej panogi. Ker je za panogo značilna visoka stopnja inovativnosti in znanja, na strošek dela ne gledamo le kot na eno od stroškovnih kategorij, temveč tudi in predvsem kot vlaganje v nenehen razvoj posameznikov in organizacije. Ob tem pa seveda ne moremo mimo dejstva, da je delo v RS med najvišje obremenjenimi s prispevki in davki, kar že zdaj resno zmanjšuje našo konkurenčnost in zmanjšuje možnosti pridobivanja novih razvojnih projektov, na katerih bo temeljil bodoči razvoj družbe. V izjemno konkurenčnem notranjem in zunanjem okolju, v katerem delujemo, so visoko motivirani in vrhunsko izobraženi kadri temelj našega uspeha. Morebitna uvedba dodatnih dohodninskih stopenj bo imela izrazito negativni učinek za veliko število naših sodelavcev, kar lahko pomembneje ogrozi nadaljevanje uspešnega razvoja družbe in posledično negativno vpliva tudi na število teh najproduktivnejših delovnih mest. Predlagamo, da Vlada svoje napore za obvladovanje krize in pripravo izhodne strategije usmeri na področja, ki bodo dejansko razvojno naravnana in ne popušča na področjih, ki so še kako pomembna za razvoj RS.

Vojmir Urlep

***

Vojko Čok, predsednik nadzornega sveta Banke Koper d.d.

Zgolj kot razmišljanje:

Krizo, tako v svetu kot doma, smo povzročili ljudje s svojim ravnanjem. Samo ljudje lahko krizno situacijo tudi saniramo. Ker pa smo organizirani na najrazličnejše načine (podjetja, lokalne, državne in nedržavne institucije, institucije civilne družbe…), je prav, celo nujno, da vsak člen v družbi učinkovito in korektno opravlja svojo funkcijo. Če se omejim na udeležence Vrha slovenskega gospodarstva:

Predsednik države mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da dvignemo raven družbenega dialoga tako po vsebini kot po obliki. Družbeni dialog je trajna vrednota, žal pa je pri nas – še posebej v zadnjem času – degradiral na raven zmerjanja, namesto odprtega in kritičnega, a hkrati strpnega in korektnega razpravljanja. Za majhen narod in v sedanjih okoliščinah je to še posebej pomembno.

Predsednik vlade: Vlada mora še posebej v kritičnih časih delovati kredibilno. Zato pa je potrebno poleg zahtevnih, a razumnih ciljev, predstaviti tudi poti oz. sprejemati in izvajati sprejemljive ukrepe za njihovo realizacijo. Vlada ni parlament, kjer vsak član lahko javno iznaša svoja stališča. To seveda ne pomeni, da na delovnih sestankih vlade ni soočanja različnih stališč, vendar je potrebno jasno ločiti javno nastopanje od delovnih soočanj. Vlada se mora zavedati, da izhod iz sedanje krize ni možen brez uspešnega dela poslovodne strukture, tako pri obvladovanju obstoječega poslovanja (predvsem prodaje, ki pa mora temeljiti na pravih proizvodih in storitvah) in še zlasti na zagotavljanju dolgoročnega razvoja. Zato je nujno, da vlada v okviru svojih pristojnosti oblikuje in vzdržuje družbeno okolje, ki bo predstavljalo nenadomestljiv temelj za uspešno delovanje poslovodne strukture. Sestavni del tega okolja je tudi vzdržna makroekonomska politika.

Poslovodna struktura: njena temeljna naloga je uspešno poslovanje podjetij. To je tudi nenadomestljiva podlaga za uspešno funkcioniranje družbe kot celote. Brez tega so vsa druga poslanstva poslovodne strukture invalidna. Zato poslovodne strukture upravičeno pričakujejo ustrezno podporo od okolja, še posebej vlade. Seveda pa so uspešno tekoče poslovanje ter rast in razvoj podjetij njihova temeljna naloga, ki nikakor ne more biti podrejena nobeni drugi.

Prepričan sem, da je v delovanju vseh treh dejavnikov v duhu zapisanega še veliko (celo preveč) rezerv. Potrebno jih je takoj in trajno aktivirati! Mislim, da bi srečanje moralo potekati v tem duhu.

Vojko Čok

***

dr. Zoran Marinšek, direktor Inea d.o.o.

Iz naših 10 zahtev bi želel izpostaviti 2 sistemski nalogi v naši državi, najbolj pomembni za vzpostavitev objektivnih okvirov in možnosti za razvoj slovenskega gospodarstva (in družbe) v tehnološko uspešno in konkurenčno državo z dolgoročnimi perspektivami in povezano kvaliteto življenja:

1. »bitka za tehnološki razvoj, inovativnost in novo dodano vrednost«:

Zajema naslednje najpomembnejše naloge:

– Gradnja platforme potreb tehnološkega razvoja slovenskega gospodarstva

– Spodbujanje povezovanja med podjetji za doseganje kritične mase v tehnologiji in poslovanju na globalnem trgu

– Spodbujanje povezovanja raziskovalcev v gospodarstvu in javni raziskovalni sferi

– Vzpostavitev ustreznih kriterijev uspešnosti in vrednot raziskovalcev v javni raziskovalni sferi, ki spodbujajo delo in omogočajo gradnjo uspešnih raziskovalnih karier raziskovalcev na raziskovalno-razvojnih projektih za potrebe gospodarstva

– Spodbujanje poslovnih in drugih ne-tehničnih inovacij za hitrejši prenos in uspešnejše uveljavljanje tehnoloških rezultatov v prakso in na globalni trg

– Sprememba državnega proračuna za leto 2010 in 2011 tako, da bodo ustrezno povečana sredstva za spodbujanje tehnološkega razvoja

2. »bitka za debirokratizacijo državne uprave in vzpostavitev države kot proaktivnega partnerja v programih tehnološkega razvoja Slovenije«

Na nobenem drugem področju ne poznam tolikšnega razkoraka med besedami – deklarativnostjo in dejanskim stanjem. Zato je nujno potrebno:

– takojšnja uveljavitev bistveno poenostavljene metodologije za uveljavljanje zahtevkov za črpanje strukturnih sredstev oz. na programih državne pomoči

– uveljavitev tako poenostavljene metodologije enotno za vse programe, ne glede na to, katera ministrstva ali agencije so pristojne

– ločiti funkcijo finančne revizije izven postopka metodologije odobravanja in izplačevanja zahtevkov za črpanje; finančno revizijo izločiti iz urnika zahtevkov in jo izvajati v obliki običajnih periodičnih revizij poslovanja;

– skrbnikom pogodb na pristojnih ministrstvih oz. agencijah dati vlogo skrbnika, ki kot predstavnik države – deležnika v programu tehnološkega razvoja Slovenije – sodeluje z izvajalcem s ciljem uspešne izvedbe projekta.

Spoštovani predsednik Vlade, želeli bi si, da bi te naloge uvrstili v strateški in operativni program vlade.

dr. Zoran Marinšek, direktor Inea d.o.o.

***

Anton Sedeljšak, direktor Sam d.o.o.

Sem direktor podjetja SAM d.o.o. Domžale, ki posluje od aprila 1991 leta. Na začetku poslovanja sem bil en mesec resnično »sam«, potem sem z razvojem podjetja zaposloval tudi nove sodelavce. Trenutno zaposlujemo 136 sodelavcev v petih trgovinah. Certifikat ISO smo pridobili že aprila 2000. Sem idejni oče skupine TOPDOM in do aprila 2005 tudi njen direktor.

Bil sem udeleženec zadnjega Vrha slovenskega gospodarstva, ki sem ga ocenil zelo pozitivno, žal se tokratnega ne morem udeležiti zaradi odsotnosti.

Imam pa nekaj POBUD za izboljšanje situacije, ki bi koristila vsem, ki delamo po zakonu in skrbimo, da razvijamo svoja podjetja.

1. Država mora izvajati popolno kontrolo plačevanja davkov na vseh področjih.

PRIMERI:

NI kontrole porekla blaga, ki je večkrat ukradeno ali dobavljeno brez dokumenta – računa in se ga vse več prodaja brez plačila DDV na raznih točkah, tudi od hiše do hiše.

PREMALO kontrole v lokalih, v trgovinah, pri obrtnikih, pri gradnji in adaptacijah …

KONTROLA je izredno enostavna, če jo bi želeli IZVAJATI.

Ko pridejo INŠPEKTORJI v lokal, v trgovino, na gradbišče, k obrtniku, ko ustavijo in pregledajo transportna vozila … PREPROSTO zahtevajo DOBAVNICO – RAČUN za blago, pregledajo dokumente investitorja in izvajalca, prodajalca…

Država bi z doslednim izvajanjem KONTROLE lahko znatno povečala prihodke svoje blagajne in obenem znižala obremenitve delujočih podjetij.

Ponovno se govori, da bo država zvišala davke (NAMESTO, DA BI JIH DOSLEDNO IZTERJALA), kar je za državo OČITNO najbolj enostavno in bo posledično še zmanjšalo kupno moč prebivalstva ter še upočasnilo novo zaposlovanje.

DEJSTVO JE: Če bi vsi državljani in podjetja plačali vse davke, bi lahko DDV znižali vsaj za 3%, prihodki v blagajno pa bi se znatno povečali.

In drugo DEJSTVO JE: ČE se država ne bo pričela obnašati kot DOBER GOSPODAR, bo še tista peščica dobrih podjetij propadla. Podjetjem – delodajalcem NENEHNO predpisujejo nove obveze, ki jih moramo drago plačevati zraven že tako predrage države.

Anton Sedeljšak

***

Andrej Drapal, partner družbe Pristop d.o.o.

Perpektiva poslovno storitvenih dejavnosti

1. Država je s svojimi zgledi naredila opazen napredek v utrjevanju zavesti, da ni pomembno kaj delaš, kako delaš, kaj so rezultati – samo, da je dosežena najnižja cena. Tega ni naredila samo z vztrajanjem na ceni kot ključnem merilu v postopkih javnega naročanja storitev, ampak tudi z drugimi zgledi. Podjetja se v odnosih z državo optimirajo na najnižjo ceno in so razbremenjena nalog inoviranja, razvoja kompetenc, razvoja kadrov. Ti so tako končno prepoznani kot nepotreben strošek. Ko je merilo najnižja cena, postane svet preprost in poceni, poslovanje pa razbremenjeno skrbi razvoja. Slovenija je v tej smeri res naredila velik korak naprej!

2. Slovenija je dokazala, da se motijo tudi take institucije, kot je OECD. OECD povsem zmotno preusmerja pozornost svojih članic na področje netehnoloških inovacij in vloge države pri podpori netehnološkega inoviranja. Za okolje, ki v svoj sistem spodbud nima vgrajenih niti tehnoloških inovacij, je kontraproduktivno siliti v netehnološke inovacije. Navsezadnje predstavljata obe obliki inoviranja strošek, ki mora biti vgrajen v ceno. Zaradi tega podjetje, ki se ujame v zanko inoviranja, nujno izpade iz kriterija najnižje cene.

3. Slovenija je dokazala, da je mogoče brez revolucije izničiti moč kapitala in moč znanja – ter da vizija 4 milijonov pridnih ročic ni utopija.

Andrej Drapal

***

Branko Kurbus, predsednik uprave Arcont d.d.

Spoštovani!

Pričakujemo, da boste na Vrhu gospodarstva predstavili Vladi naslednja stališča:

1. minimalna plača 600 € neto

Vlada se ne sme odmakniti od reševanja tega zahtevka in prepustiti to le delojemalcem in sindikatom. Vlada je dovolila objavo izračuna minimalnih potrebnih življenjskih stroških 562 €. Ali je to bilo modro?

Kolika je po obstoječi metodi izračunana nova minimalna bruto plača? Čim prej potrebujemo ta podatek. V Sloveniji se ne moremo pogovarjati o neto, ko pa imamo bruto sistem in različne dohodninske lestvice. V podjetjih razumemo pobudo, da se z 430 € ne da preživeti. V našem podjetju imamo najnižjo plačo omejeno na 700 € bruto, tako da delavci ne zaslužijo pod 500 neto. Od 485 plač jih je 8 delavcev dobilo dodatek do 700 €.

2. Zakon o razvojni pomoči Pomurju

Velika podjetja nimamo praktičnih možnosti, da bi lahko iz tega črpali sredstev. Razpisi so praviloma omejeni na mala in srednja podjetja, tako da izpademo že pri prijavi. Zraven ustvarjanja novih delovnih mest naj Vlada v Pomurju pomaga, da bomo obstoječa podjetja obdržala zaposlene! 70% davčna olajšava za investicije je res znižanje davčne osnove ustvarjenega dobička, vendar se sedaj podjetja borimo, da ne bomo poslovali z izgubo, ne pa da bi v tem času investirali.

3. zaposlovanje v državni upravi

S težavo uspemo zaposlenim razlagati, da je gospodarska kriza in da ne uspemo pridobiti dela za vse zaposlene. Ob podatku, da je število zaposlenih v državni upravi v obdobju januar – september poraslo za preko 1800 delavcev, nam vzame vso moralo.

Predsednik uprave
ARCONT d.d.
Branko Kurbus

***

Danilo Anton RANC, direktor Lesne TIP d.d.

Konkretni predlogi uvedbe razvojnih prioritet za področje izkoriščanja in predelave lesa v slovenski lesni industriji

Pri preprečevanju negativnih vplivov svetovne recesije na slovensko gospodarstvo je ena od priložnosti umestitev lesne industrije med prioritetne razvojne panoge slovenskega gospodarstva. V Sloveniji je bil potencial izkoriščanja lesa kot narodnega bogastva v preteklosti zanemarjen in prepuščen sam sebi, brez jasne vizije in razvojne strategije. V odnosu Vlade do tega dela gospodarstva je bil zapostavljen. Slovenija bi morala ta potencial bistveno bolje izkoristiti. Zato navajamo nekaj predlogov, ki bi pripomogli k boljši izkoriščenosti in konkurenčnosti tega potenciala:

a) Znižanje koncesnin izrecno za predelavo lesa v izdelke v slovenski lesni industriji – v obliki subvencij za m3 predelanega lesa,

b) Subvencije za predelavo žagarskih ostankov za proizvodnjo lesnih plošč –predelava reciklirnega lesa – uvedba modela kot to poznajo v sosednji Italiji – oblika podpore industriji predelave lesa v lesne plošče (znižanje emisij CO2 v ozračje, ponor CO2 v izdelkih, višja dodana vrednost izdelkov),

c) Subvencije za predelavo manipulativnega lesa za lesne plošče,

d) Glede na količino lesa kot naravnega bogastva v Sloveniji je nujno, da se lesna industrija in gozdarstvo uvrstita med nosilni gospodarski področji ter da se umestita v Strategijo razvoja Slovenije,

e) Dejavnost gospodarjenja z gozdovi in lesom bi bilo potrebno umestiti v resor Ministrstva za gospodarstvo. S tem bi zagotovili večjo povezanost in sinergijo gozdarske dejavnosti in predelave lesa v Sloveniji in poenotili strategijo lesarske in gozdarske dejavnosti z narodnogospodarskega vidika,

f) Vzpostavitev regulative in vgraditev lesne industrije v razvojne prioritete, uvedba spodbujevalnih mehanizmov povečevanja nivoja predelave lesa in s tem zagotovitev rasti dodane vrednosti proizvodov iz lesa. Takšni mehanizmi bodo pospeševali industrijsko rabo lesa in omejevali kurjenje lesa brez nadzora – potrebna je delitev lesa (lesne biomase) na industrijski in energetsko uporabni,

g) Omejitev gradnje megalomanskih kurilnic za energetsko porabo industrijsko uporabnega lesa, saj je bolj smiselna industrijska predelava v izdelke z višjo dodano vrednostjo in zagotavljanje in zaščita preko 23.000 delovnih mest v lesni industriji,

h) Uvajanje raznih tihih mehanizmov preprečevanja izvoza lesnih surovin brez dodane vrednosti in s tem zaščita slovenske lesne industrije, ki je nekoč že bila paradni konj slovenskega gospodarstva (zgledovanje po Avstriji, Italiji).

Navedena stališča oz. pobude je obravnavala tudi Komisija Državnega sveta Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na svoji seji 21. aprila 2009 in jih podprla.

Uresničitev navedenih pobud je eden izmed nujnih ukrepov za preprečitev nadaljnjega propada slovenske lesno-predelovalne industrije, ki lahko s svojimi potenciali bistveno pripomore k zagotavljanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Širše gledano lahko predelava lesa v izdelke z visoko dodano vrednostjo, kot eden izmed ključnih dejavnikov, bistveno pripomore k zmanjševanju izpustov CO2 v ozračje, k čemur bodo morala v bližnji in daljni prihodnosti vse bolj težiti vsa nacionalna gospodarstva.

S spoštovanjem,

Direktor Lesne TIP d.d.
Danilo Anton RANC

***

Štefan Kuzma, direktor EUREL d.o.o.

Predsednik je rekel, da sta danes najpomembnejši vprašanji: Zakon o minimalni plači in pokojninska reforma. To ni res. Dolgoročno to drži za pokojninsko reformo, ne pa kratkoročno. Potrebni so hitri ukrepi za vzpostavitev konkurenčnosti gospodarstva, ker je slovenska industrija čedalje bolj nekonkurenčna. Najpomembnejše vprašanje sedanjosti je, kako ustvariti čim več novih delovnih mest v gospodarstvu, ki bodo dajala dovolj novo ustvarjene vrednosti (ne dodane, nove) za dostojne plače in takojšnja razbremenitev gospodarstva.

1. Prvi in najučinkovitejši ukrep je drastično zmanjšanje javnega sektorja, več kot 15% in znižanje plač v javnem sektorju ter zmanjšanje druge javne porabe. Tu so največje rezerve. Famozno krilatico o nesorazmerju plač si je izmislil javni sektor. O nesorazmerju naj odloča realni sektor, ki živi javnega. Narediti red v pogodbenem delu, dobaviteljskih verigah in delu na črno. Tega je ogromno in mnogi bogatijo na ta način. Dopuste v javnem sektorju drastično zmanjšati na nivo realnega sektorja. Danes je nekaj vreden samo strokovnjak v javnem sektorju, tisti v gospodarstvu pa so samo tretje razredni delavci.

2. Znižati obdavčitev najnižjih plač s ciljem povečanja neto izplačil.

3. Eno ključnih vprašanj je maksimalno podpreti razvoj novih izdelkov in tehnologij ter investicij v nove izdelke in tehnologije ter ustvarjanje lastnih blagovnih znamk. Inovacije in še enkrat inovacije!

4. Spremeniti zakon o delovnih razmerjih s ciljem večje fleksibilnosti pri odpuščanju in zaposlovanju.

5. Prenehati z zadolževanje države na račun bodočih rodov, ker se ne ve, na kakšen način in če sploh bodo dolg lahko vračali, poleg tega, da bodo morali živeti sebe in takratne številne upokojence.

6. Ohraniti je potrebno proizvodna delovna mesta (s posodabljanjem), tudi nižje plačana. Z ukinitvijo teh bo izginila tudi večina sedaj dobro plačanih storitev, ki živijo na račun prvih. Z oderuškimi cenami molzejo tiste, ki delamo v proizvodnih dejavnostih. V Nemčiji obstaja tihi dogovor, da se proizvodnja ne seli več drugam. Brez proizvodnje ni storitev, vsaj večine ne!

7. Kupca in nove trge je možno dobiti samo z dobrim izdelkom ali/in storitvijo. Dober in konkurenčen izdelek prej ali slej najde kupca. Včerajšnjih izdelkov jutri ne bo možno prodati.

8. Šolski sistem spremeniti in šolati samo to, kar potrebujemo. Znanje, ki ne koristi nikomur, ni znanje. Naš šolski sistem je takšen, kot da nimamo nobene prihodnosti. Izobražujemo to česar ne rabimo, potem se pa čudimo, če mladina nima služb. Na ta način jih tudi ne bo imela.

9. Bančni sistem naj bo podpora gospodarstvu, ne njegova pijavka.

10. Razbremeniti tudi plače tehničnih strokovnjakov.

Nujne so ustrezne akcije Vlade!

Štefan Kuzma, direktor EUREL, d.o.o.

***

Rade Mijatović, predsednik uprave Valkarton d.d.

Spoštovani,

V spremenjenih tržnih razmerah, povzročenih s svetovno ekonomsko krizo, so gospodarske družbe soočene z velikimi problemi, kot so padec obsega, cen, zaostreni pogoji financiranja in ne najbolj posrečene poteze države za blažitev posledic. Danes se srečujemo še z nerealnimi zahtevami sindikatov za povišanje minimalnih plač v omenjenih razmerah. Samo ukrepi za blažitev situacije in vzdrževanje sociale niso dovolj. Država bi morala zmanjšati proračunsko porabo (racionalnejše obnašanje), razbremeniti gospodarstvo določenih davčnih obremenitev (tudi davek na izplačane plače), zagotoviti lažje in rahlo cenejše financiranje gospodarskih družb (največji problem so banke v državni lasti) ter izboljšati likvidnost. Prav tako je potrebno izpeljati reforme, ki se leta in leta samo načrtujejo. Ni dovolj se samo pogovarjati o potrebnih potezah, potrebno jih je udejanjati.

mag. Radenko Mijatović
Predsednik uprave